Indeksi

MJO je pulz okrepljene in oslabljene tropske konvekcije, ki v 30 do 60 dneh počasi potuje proti vzhodu okoli ekvatorja. Kjer je aktivna faza, je več neviht, dviganja in zgornjetroposferskega razhajanja; nasprotna stran tropov je tedaj bolj suha in mirna. To neposredno spreminja padavine, vetrove in nastanek tropskih ciklonov od Indijskega oceana čez pomorsko celino do Pacifika in Afrike.

Na vreme zunaj tropov MJO ne deluje z dežjem nad ekvatorjem, ampak z valovi. Segrevanje ob konvekciji vzbuja subtropske Rossbyjeve vrtince; ti se kot valovni vlak razlezejo v jet na srednjih širinah. Zato se nad Pacifikom, Severno Ameriko in tedne pozneje nad Atlantikom in Evropo premaknejo doline in grebeni. Učinek pride z zamikom, pogosto okoli deset dni, in je pozimi bistveno jasnejši kot jeseni ali spomladi, ker je zimski valovod močnejši.

Faza pove, kje je pulz. Faze 2–4 (Indijski ocean) v hladni sezoni pogosteje dajejo bolj zonalen, milejši Atlantik in +NAO. Faze 6–8 in vstop v 1 (zahodni Pacifik in zahodna polobla) pogosteje ojačajo valovitost: dolina zahodno od Evrope, greben proti Skandinaviji ali Grenlandiji, včasih hladnejši vzorec — spet z zamikom in le kot nagnjenje, ne kot zakon. Amplituda odloča, ali to sploh šteje: zunaj enotskega kroga na RMM diagramu je signal uporaben, znotraj kroga je MJO prešibek, da bi zanesljivo silil Evropo.

MJO hkrati sega v proračun vrtilne količine. Tropska konvekcija in z njo povezani trenjski ter gorski momenti dvignejo ali spustijo AAM, zato se MJO in GWO včasih vrtita skupaj, včasih pa se razideta — recimo ko je MJO šibek v fazah 8/1, AAM pa še visok. Tedaj za Evropo vodi raje stanje jeta kot sam MJO.

MJO torej ni stikalo za vreme nad Slovenijo ali Britanskim otočjem. Je tropski metronom, ki ob dovolj veliki amplitudi prestavlja Rossbyjeve valove in s tem verjetnost, ali bo atlantski tok bolj raven ali bolj valovit. Za konkreten teden še vedno odločajo sezona, El Niño ali La Niña, in to, ali modeli res pokažejo greben in dolino tam, kjer kompozit samo namiguje.

GWO je fazni prostor globalnega vetrovnega nihanja: na eni osi je anomalija relativnega AAM, na drugi njegova tendenca. Atmosfera se po tem krogu premika, ker gorski moment AAM sili, trenje pa ga duši. En obhod traja približno 15 do 80 dni in ni isto kot MJO — GWO vidi tudi izven-tropske gore in Rossbyjeve vlake, ne samo tropsko konvekcijo.

Vreme določa, v kateri četrtini kroga ste. Faza 7 je visok AAM: močan planetarni zahodnik, El Niño–podobna razporeditev jeta, cikloni raje drsijo ob napetem toku. Faza 3 je nizki AAM: jet je šibkejši in bolj razbit, lažje pride do blokad, v zimi pogosteje do vzorca, ki spominja na La Niño. Fazi 5 in 1 sta prehodni — v 5 gorski moment običajno AAM še dviga, v 1 ga že odvzema. Evropa to čuti predvsem kot spremembo oblike atlantskega jeta, ne kot neposreden tropski dež.

Ker je GWO zgrajen iz momenta in tendence, ima vgrajeno vztrajnost. Ko ste visoko v fazi 7 ali 8, AAM ne pade čez noč; najprej se tendenca obrne, amplituda se z vrha zmanjša, šele potem se režim res zamenja. Padec amplitude znotraj zgornje polovice diagrama zato pomeni sprostitev pretiranega zonalnega toka in več valovitosti, ne pa že preklop v nizko-AAM blokado.

GWO in MJO se lahko ujemata ali razideta. Ko gre močan MJO skozi tropik, sam prispeva k momentu in oba indikatorja potujeta skupaj. Ko je MJO šibek znotraj kroga, GWO pogosto ostane jasnejši vodnik, ker ga še vedno silijo Himalaja, Skalno gorovje in Ande. Tedaj za Atlantik in Evropo šteje faza GWO bolj kot RMM točka.

GWO torej ni napoved posamezne fronte. Pove, ali je ozračje v stanju visokega ali nizkega momenta in ali se ta moment še gradi ali že oddaja. Iz tega sledi nagnjenje: bolj zonalen ali bolj valovit jet, odprt ali zamašen Atlantik, v zimi tudi milejša ali hladnejša Evropa. Koliko se to uresniči, še vedno odloči sezona in to, ali modeli isti greben in dolino res narišejo nad zahodno Evropo.

AAM meri, koliko vrtilne količine ima atmosfera okoli Zemljine osi. Večino spremenljivega dela da relativni AAM — torej koliko je zraka v povprečju hitrejšega ali počasnejšega od vrtenja planeta. Ko je AAM visok, so zahodniki in jet na planetarni skali močnejši; ko je nizek, je povprečni zahodni tok šibkejši in lažje razpade v doline, grebene in blokade.

AAM se ne spreminja sam od sebe. Moment v atmosfero pride ali iz nje odide predvsem prek gorskega momenta (tlačne razlike čez Ande, Skalno gorovje, Himalajo) in trenjskega momenta ob tleh. Močan pozitiven gorski moment AAM dvigne v dneh; ko so zahodniki že pretirani, trenje začne moment odvzemati in AAM pade. Ta krog — nivo AAM proti njegovi tendenci — je GWO. Faze 6–7–8 so stanje visokega momenta, faze 2–3–4 stanje nizkega.

Vreme na srednjih širinah čuti to prek oblike jet toka, ne prek milisekundne spremembe dolžine dneva. Visok AAM pomeni napet, bolj zonalen jet: cikloni raje drsijo ob njem, Atlantik je pogosto odprt, Evropa dobi milejši, bolj zahodniški vzorec — še posebej, če hkrati vlada El Niño. Nizek AAM pomeni, da jet nima dovolj momenta, da bi ostal napet: valovi se poglobijo, lažje pride do blokade nad Grenlandijo ali Skandinavijo, zimski vzhodnik in mraz sta takrat verjetnejša. Ko AAM z visokega vrha pada, ni še nizek režim; tok se samo sprosti in postane valovitejši od tistega, kar je bilo ob vrhu.

MJO na to vpliva posebej, ker tropska konvekcija sili Rossbyjeve valove, ki potem premikajo jet. Močan MJO lahko AAM sam dvigne ali spusti in hkrati nariše dolino ali greben nad Atlantikom. Šibek MJO, kot je zdaj v fazah 8/1, tega komaj naredi; tedaj vodi GWO oziroma sam AAM.

AAM zato ni napoved »bo dež ali sonce«, ampak merilo, v kakšnem režimu je planeta. Pove, ali je ozračje nagnjeno k gladkemu zahodniku ali k valovitemu, morebiti blokiranemu toku. Za konkreten dan nad Evropo še vedno odločajo položaj doline, temperatura morja in sezona: isti visok AAM pozimi ni isto kot septembra, kompoziti pa so verjetnosti, ne zakoni.